INFORMACIJSKA TOČKA DIVAČA
Divača je majhen, a živahen kraj, ki obiskovalce vabi s svojo naravno lepoto, bogato kulturno dediščino in prijaznimi ljudmi. V občini Divača se srečata Mediteran in osupljivi kraški svet. Ta edinstvena geografska lega omogoča izjemne naravne znamenitosti, kot so Divaška jama, Škocjanske jame (del svetovne dediščine UNESCO) in Velika dolina. Obiskovalci imajo priložnost raziskati podzemeljske lepote, se sprehoditi po slikovitih poteh in uživati v neokrnjeni naravi. Poleg svoje naravne lepote Divača ponuja tudi pestro kulturno in tehnično dediščino.
Informacijska točka Divača, kjer se predstavlja projekt Drugi tir, je oblikovana kot zunanja razstava pred vodohranom, vodnim rezervoarjem za parne lokomotive, ki je tehnični spomenik lokalnega pomena. Vodohran je bil zgrajen v začetku 20. stoletja, njegova glavna funkcija pa je bila zbiranje in shranjevanje vode ter zagotavljanje vode parnim lokomotivam, ki so po slovenskih tleh potovale vse od prvega vlaka leta 1846 do zadnje parne lokomotive na naših tleh, leta 1978.
Zgrajen je bil v slogu neoklasicizma. Skrbno ohranjena struktura priča o bogati zgodovini Divače in je pomemben del identitete kraja, divaški vodohran pa tako predstavlja zgodovinski in tehnični napredek ter priča o preteklosti in razvoju občine.
Informacijska točka Divača se nahaja pred vodohranom in je prosto dostopna za ogled posameznikov in/ali skupin.
V nadaljevanju lahko preberete nekoliko bolj obsežne informacije, ki so predstavljene na razstavnem prostoru družbe 2TDK. Predlagamo, da ogled informacijske točke o drugem tiru uvrstite v enega izmed svojih naslednjih obiskov v Divači.
POMEMBNOST ŽELEZNICE ZA SLOVENIJO
Slovenija je zaradi zelo ugodne geografske lege močno vpeta v evropsko kopensko transportno mrežo. To predstavlja eno glavnih prednosti in priložnosti za gospodarski, turistični in trajnostni razvoj Slovenije, pri čemer ima železnica že od nekdaj pomembno vlogo.
Do polovice 20. stoletja je železniški promet veljal za glavnega akterja kopenskega transporta, nato je njegova pomembnost nekaj časa upadala, danes pa ponovno narašča, saj gre za najbolj trajnostno obliko prometa, ki bo z ustreznim razvojem v bližnji prihodnosti pripomogla k podnebni nevtralnosti Slovenije in Evropske unije.
Drugi tir Divača–Koper predstavlja del tako sredozemskega kot tudi baltsko-jadranskega koridorja jedrnega omrežja TEN-T in je ključen za uveljavitev koprskega pristanišča, saj predstavlja nujno potrebno visokozmogljivo železniško povezavo pristanišča z drugimi evropskimi državami.
DIVAČA, NASELJE OB ŽELEZNIŠKEM KRIŽIŠČU
Divača se je razvijala in pridobivala na pomenu hkrati z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost. Tako se je iz zaselka ovčerejcev v 16. stoletju, prek izgradnje južne železnice sredi 19. stoletja, ki je prek Ljubljane povezala Dunaj s Trstom, in kasneje še z istrsko progo z razcepom v Divači, razvila v pomembno prometno križišče. Danes o pomenu železnice pričata muzejska parna lokomotiva na bližnji železniški postaji in ohranjen vodohran na vrhu vzpetine. Vodohran je zagotavljal vodo parnim lokomotivam, ki so po slovenskih tleh potovale vse od prvega vlaka leta 1846 do zadnje parne lokomotive na naših tleh, leta 1978.
ŽELEZNICA NA NAŠIH TLEH V 19. IN 20. STOLETJU
Že najzgodnejši časi razvoja železnice na slovenskih tleh pričajo o pomembnosti našega ozemlja, saj so se prva gradbena dela za železnico Dunaj – Trst na slovenskem ozemlju začela že dobrih 10 let po izgradnji prve železnice na svetu (1825). 2. junija 1846 je bila uradno odprta železniška proga Gradec – Celje, po naših tleh pa je prvič zapeljal vlak. V tem obdobju so na tirih kraljevale parne lokomotive, ki jim je z razvejanjem prog na naših tleh vodov v Divači zagotavljal še danes ohranjen vodohran.
Od prvega vlaka do leta 1857 smo tako postali del povezave Dunaja s Trstom, torej od Gradca prek Maribora, Celja, Zidanega Mostu, Ljubljane, Divače in Nabrežine do Trsta. Za najlepši objekt na celotni progi je veljal 561 metrov dolg in 38 metrov visok Borovniški viadukt.
Poleg tega so med pomembnejšimi programi zgradili še železniške povezave Pragersko – Čakovec (1860), ta se je nadaljevala do Budimpešte, Zidani Most – Zagreb (1862), Maribor – Beljak (1864), Kranj – Jesenice – Trbiž (1870), Pivka – Reka (1873) in Divača – Pula (1876).
Do konca 19. stoletja smo pridobili še kamniško, savinjsko, dolenjsko, vrhniško in mislinjsko progo.
V 20. stoletju pa so se na našem ozemlju zvrstile številne spremembe meja, zato prog niso samo gradili, ampak jih tudi ukinjali. V začetku 20. stoletja smo med drugim pridobili vipavsko progo (Gorica – Šempeter – Prvačina – Dornberk – Ajdovščina), obalno progo od Trsta do Poreča, rogaško progo, ki je povezala Grobelno z Rogatcem, karavanško- bohinjsko progo od Celovca do Trsta, prekmursko progo Hodoš-Murska Sobota in belokranjsko progo od Novega mesta do Metlike oziroma Rosalnic. Karavanško-bohinjska proga je takrat veljala za izjemni podvig, saj poteka čez izjemno zahteven teren s številnimi mostovi in predori.
Za obdobje med svetovnima vojnama je značilno predvsem prekinjanje številnih železniških prog, saj so se meje s propadom Avstro-Ogrske in nastankom novih držav občutno spremenile. Kljub temu smo v tem obdobju pridobili proge Ormož -Ljutomer- Murska Sobota, Krapina -Rogatec in Sevnica- Tržišče. Zaradi ponovnih sprememb meja po 2.svetovni vojni so sledile ponovne spremembe poteka nekaterih prog, medtem pa je razcvet doživljal cestni promet, železniški pa začel nekoliko upadati. Kmalu se je stanje ponovno spremenili in železnice so začele ponovno pridobivati ugled in zanimanje, tako so nastale trase Ljubljana – Kamnik (1978), Prvačina – Ajdovščina (1981) in divaški lok (1987), ki je povezal Koper s Sežano ter koprsko luko z Avstrijo.
Po osamosvojitvi leta 1991 so bile prekinjene istrske proge, nekatere pa smo ponovno speljali z določenimi odmiki.
ŽELEZNICA DANES
Danes slovenske proge merijo več kot 1200 kilometrov, pri čemer so elektrificirane vse glavne železniške proge v dolžini več kot 600 kilometrov. Glavno strateško priložnost na železniški infrastrukturi predstavlja vključitev Slovenije v vseevropske prometne tokove, kar omogoča gospodarski, turistični in trajnostni razvoj Slovenije. Naša država predstavlja najkrajšo povezavo s Sredozemljem in državami Bližnjega ter Daljnega vzhoda. Pri tem je še posebej pomemben V. koridor, ki na slovenskih tleh povezuje koprsko pristanišče z državami Srednje in Vzhodne Evrope.
Poleg učinkovitega gospodarskega razvoja pa razvoj železnic za Slovenijo prinaša tudi trajnostne prednosti, saj velja za najbolj trajnostno obliko kopenskega prevoza, za katero je v primerjavi s cestnim prometom značilna 3,5-krat manjša specifična poraba energije, za tovorni železniški promet pa kar 8,7-krat manjša specifična poraba energije. Tako ob ustreznem razvoju omogoča podnebno nevtralnost Slovenije.
ŽELEZNIŠKA PROGA OD DIVAČE DO KOPRA
Proga med Divačo in Koprom je bila zgrajena leta 1967 in predstavlja edino železniško povezavo koprskega pristanišča z zaledjem. Od julija 2018 je proga tudi uradno zasičena, promet po njej poteka vse počasneje in z zamudami. Tudi to je eden od razlogov za izgradnjo drugega tira.
Drugi tir Divača – Koper predstavlja odsek V. vseevropskega jedrnega koridorja in je ključen za uveljavitev koprskega pristanišča, saj predstavlja nujno potrebno visokozmogljivo železniško povezavo pristanišča z drugimi evropskimi državami. Uraden začetek projekta sega v leto 2001, ko je bil izdelan državni lokacijski načrt. Gre za izjemno zahteven in premišljen projekt, ki je zaradi zahtevnega terena in okoljske občutljivosti trase zahteval kar različnih 17 variant trase, pri čemer je bil po podrobnih analizah izbran najustreznejši, ki poteka izven obstoječe trase.
Pri izdelavi projektne dokumentacije je sodelovalo 150 inženirjev in tehnikov iz devetih družb, ki so za to porabili 220.000 delovnih ur.
Trasa na razdalji 27 kilometrov opravi 430 metrov višinske razlike. 75% trase oteka v predorih v skupni dolžini 37 kilometrov predorskih cevi, saj se najdaljše predore zaradi varnosti in vzdrževanja gradi v dvocevni izvedbi. Glavna gradbena dela so se pričela 5. maja 2021.
Glavna gradbena dela na drugem tiru potekajo v več sklopih. V okviru sklopa 1 se gradita predora Lokev in Beka. Sklop 2 zajema izgradnjo predorov Stepani, Tinjan, Osp, Mlinarji in Škofije ter viaduktov Gabrovica in Vinjan. Sklop 3 pa predstavljajo t. i. železniški in predorski sistemi. V okviru del iz tega sklopa se bo najprej izvedla deviacija obstoječe proge v Divači, po končanih delih sledi vzpostavitev voznega omrežja, signalnovarnostnih naprav, telekomunikacijskih naprav, …
DEVIACIJA V DIVAČI
Trasa proge drugega tira v Divači preseka obstoječo progo, zato je treba prestaviti del obstoječega tira oziroma izvesti deviacijo in zgraditi 800 metrov nove proge. S tem bo zagotovljeno nemoteno odvijanje vsakodnevnega železniškega prometa po obstoječi progi Divača–Koper tudi med gradnjo drugega tira. Šele po dokončanju deviacije in po preusmeritvi vsega prometa na novi del proge bo možno odstraniti dobrega 1,1 kilometra obstoječe proge, s čimer se sprosti prostor za gradnjo drugega tira.
ELEKTRONAPAJALNA POSTAJA
Elektronapajalna postaja (ENP) je elektroenergetski postroj, v katerem se izmenična napetost iz elektrogospodarskega omrežja transformira na nižjo napetost in usmeri v enosmerno napetost ter nato preko stikal dovaja na vozno omrežje. Za elektrifikacijo drugega tira so predvidene tri elektronapajalne postaje, ob obstoječih v Divači in Dekanih, ki ju je treba v manjši meri preurediti in posodobiti, bo zgrajena še nova elektronapajalna postaja Črni Kal, ki bo enakih karakteristik, kot sta obstoječi.
DRUGI TIR BO ELEKTRIFICIRANA PROGA
Proga drugega tira bo v celoti elektrificirana. Za elektrifikacijo drugega tira se bo poleg treh elektronapajalnih postaj postavilo vozno omrežje, in sicer od konca postaje Divača do začetka izvlečnega tira. Elektrifikacija je predvidena s sistemom enosmerne napetosti 3 kV (3 kV DC), kot so elektrificirane tudi druge glavne proge na javni železniški infrastrukturi v Sloveniji. Sistem 3 kV DC je eden od štirih prevladujočih in standardiziranih sistemov za elektrifikacijo železniških prog na svetu, ki se je uveljavil že v prvi polovici 20. stoletja in je v uporabi v več evropskih državah, v Španiji, Italiji, Belgiji, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, v Rusiji in še nekaterih drugih.
GEOFIZIKALNE RAZISKAVE IN GEORADAR
Ker se drugi tir gradi na kraškem terenu, kjer je pričakovati odkritje več kraških pojavov, se pri gradnji dveh predorov, in sicer Lokev ter Beka, ki se gradita v kraškem podzemlju, izvajajo geofizikalne raziskave. Za izvedbo geofizikalnih raziskav se uporablja georadar, ki s pomočjo radijskih valov ugotavlja sestavo hribine in morebitne anomalije v sestavi tal.
Namen geofizikalnih raziskav je zaznati morebitni kraški pojav na trasi gradbenih del, preden se do njega pride z izkopom, s čimer se zmanjša nepredvidljivost kraških pojavov v izkopnem območju. Z raziskavami se določi geometrija kraških pojavov, njihova lega glede na predor, ugotovi se potencialna vodonosnost ter ostale značilnosti. Takšne raziskave zagotavljajo varnost tako med gradnjo kot tudi v fazi obratovanja drugega tira.