Informacijske točke
Informacijska točka Kraški rob

Informacijska točka Kraški rob

Splošne informacije

Ob progi drugega tira so tri geografsko in kulturno raznolike pokrajine: Kras, Brkini in Slovensko primorje. Trije svetovi, očarljivi in edinstveni, kjer se ob naravnih in kulturnih znamenitostih razkrivajo še nepoznani predeli, drobci življenja ljudi in zanimive zgodbe. Spoznati Kras, Brkine in Slovensko primorje je edinstvena izkušnja in nepozabno doživetje

Odpiralni čas: v času zimske sezone: sobota in nedelja od 10:00 do 15:00

Spoznaj pokrajine in kraje ob progi Drugega tira Divača- Koper

Kras

Kras je svet podzemnih jam, izginjajočih rek, vrtač in kapnikov. Škocjanske jame v bližini Divače so zaradi svoje edinstvenosti vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine. Jama Vilenica je najstarejša turistična jama v Evropi, zelo zanimive so tudi Divaška jama, jama Dimnice in Križna jama. Najbolj znana in najbolj obiskana pa ostaja Postojnska jama.

Tudi udornica Risnik v Divači je kraška znamenitost. Okoli udornice je speljana krasoslovna naravoslovna učna pot Divaški Kras, ki obiskovalce pripelje do Divaške jame.

Slovensko primorje

Med Kraškim robom in Jadranskim morjem je umeščeno Slovensko primorje z vasmi in naselji na podeželju ter mesti ob obali. Mediteransko podnebje in radodarna zemlje ter pristnost narave, ljudi, bogata dediščina, pestro kulturno dogajanje, živa ustvarjalnost in športne dejavnosti so le nekatere od značilnosti tega predela Slovenije.

Proga drugega tira premaga strmi Kraški rob, višinsko razliko 400 metrov in se nato spušča proti morju skozi serijo petih predorov in dveh viaduktov vse do Kopra.

Kraški rob

Kraški rob predstavlja geološko in podnebno mejo, ko celinski del Slovenije prehaja v primorskega, kraška planota pa se prevesi v flišno krajino Istre. Kraški rob označuje tudi pokrajino, kjer se kraška planota s strmim, tektonsko večkrat pretrganim robom, prevesi v flišno pokrajino Istre. To pokrajino poznamo tudi pod imenom Breg oz. Bržanija in predstavlja pravo geološko, geomorfološko in podnebno mejo.

Skok med apnenčasto planoto in flišem se začenja že nad Trstom, čeprav za pravi začetek kraškega roba lahko štejemo sedlo Kluč pri Katinari na robu tržaške okolice. Od tu dalje se običajno začenja Istra, torej se kraški rob vije od zgoraj omenjenega sedla do Socerba ob slovensko – italijanski meji, od tu se razteza v okoli 20 kilometrov dolgem in 2,5 do 5 kilometrov širokem pasu vse do Mlinov ob slovensko – hrvaški meji. V teku dvajsetega stoletja se je za del kraškega roba, ki se nahaja v Italiji udomačilo ime Breg, medtem ko je slovenski del pokrajine znan enostavno kot Kraški rob oz. Bržanija, čeprav je tudi v tem delu v uporabi ime Breg.

Geografsko, geološko in podnebno raznolik svet nudi ugodne pogoje za rast pestremu rastlinstvu. Razgiban kraški svet s podzemnimi jamami, spodmoli in prepadnimi stenami ter povsem drugačna flišna Istra privabljata številne botanike, jamarje in ljubitelje ptic. Tu so našli kar 1688 živalskih vrst, med njimi veliko število ogroženih. Ob 28 endemitskih vrstah pa so našli tudi 10 za znanost novih vrst. Kraški rob je prepleten s številnimi kolesarskimi in pohodniškimi potmi, velja tudi za osrednje slovensko plezališče. Tu je več kot polovica plezalnih smeri v Sloveniji.

Socerb, Črni Kal, Osp, Gabrovica, Tinjan, Škofije, Plavje in Dekani so kraji ob drugem tiru s kulturnimi spomeniki, značilno arhitekturo, izletniškimi točkami in lepimi razgledi ter domačini, predanimi vinogradništvu in oljkarstvu.

Socerb

Socerb je najbolj znan po gradu (tudi grad Strmec), ki stoji na robu 300-metrske stene na skrajnem severu Kraškega roba. Zaradi svoje izredne strateške lege je imel v preteklosti velik pomen. Omenjen je bil že v srednjem veku, v 14. stoletju je bil v lastni beneške družine Ducain. Grad je bil večkrat poškodovan zaradi raznih vojn, tudi lastniki gradu so se neprestano menjavali. Grad je obiskal tudi Janez Vajkard Valvasor in ga opisa v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske. Približno 300 metrov od gradu je vhod v Sveto jamo, ki je globoka 44 m in dolga 200 m. Legenda o jami pravi, da je v njej kot puščavnik dve leti prebival mladi sveti Socerb (san Servolo), potem ko je prestopil v krščansko vero. Zaradi njegove vere ga je leta 283 oz. 284 usmrtil tržaški guverner. Jama je bila spremenjena v svetišče, v njej je edina podzemna cerkev v Slovenije, in vse do druge svetovne vojne se je v njej vsako leto 24. maja izvajala sveta maša.

V vasi Socerb sta dva vaška kala. S Socerba vodi planinska pot po Kraškem robu do Hrastovelj in Slavnika. Pred Socerbom je zaselek Kastelec s cerkvijo sv. Helene.

Črni Kal, Gabrovica

Črni Kal je vas ob regionalni cesti Koper–Ljubljana, s srednjeveško zasnovo in nekaj stavbami iz 15. in 16. stoletja. Kraško-istrska vas ima veliko arhitekturnih biserov, med njimi je tudi t.i. Benkova hiša iz leta 1489, ki velja za najstarejšo podeželsko hišo v koprski občini. Hiša je tudi najstarejši poznan zaznamovan in datiran objekt ljudskega stavbarstva na Slovenskem, s sledovi sočasnega poznogotskega in romanskega oblikovanja. Kraj je prepoznaven tudi po več kot meter nagnjenem zvoniku cerkve sv. Valentina iz leta 1680; nagnil se je zaradi sesedanja terena.

Zgodovina Črnega Kala je bogata: v bližnjem kamnolomu so našli ostanke iz paleolitske in rimske dobe, ob skalnem robu pa so ostanki gradu oziroma utrdbe San Sergio iz 11. stoletja, ki so dostopni preko kovinskega mostu.

V vasi so vredne ogleda: Domačija Črni Kal 17 (z ostanki nekdanje domačije s kraškim dvoriščem (korto) in z ohranjenim, kamnoseško izdelanim portonom z napisom A.V.47 in letnico 1863), Domačija Črni Kal 37 (iz leta 1818; domačijo tvorijo stanovanjska in gospodarska poslopja z bogatimi kamnoseškimi detajli) in Hiša Črni Kal 38 (nastala med 16. in 18. stoletjem; nizka enonadstropna hiša z delno ohranjenimi tipičnimi značilnostmi stavbarstva v vaseh pod Kraškim robom). Zanimivo je, da so prebivalci vasi ugodno podnebje izkoristili za posaditev raznih sredozemskih rastlin, plodove teh pa so prodajali na tržnicah obalnih mest in Trsta, vino pa celo na Dunaju.

Osp

Osp je kraj severozahodno od Črnega Kala, do katerega se pride skozi vas Gabrovica. Osp je ena najstarejših vasic v Sloveniji, omenjena že leta 1067. Strnjeno jedro vasi je prepredeno z ozkimi ulicami (stavbe v nizih oz. zaprta dvorišča), glavna ulica pa se vijugasto vzpenja proti jami Grad, kjer izvira Osapska reka. Jama je zaprta za obiskovalce, da lahko netopirji v njej nemoteno vzgojijo mladiče. Pred jamo se je včasih nahajal grad – utrdba, danes si na tem mestu lahko ogledate ostanke obrambnih zidov.

Osp je najbolj znan po 200 metrov visoki steni nad vasjo, ki je izjemno priljubljeno plezalno območje v Evropi s 55 plezalnimi smermi. S svojim obzidjem je Osp v preteklosti predstavljal eno pomembnejših postojank v obrambi pred Turki. V vasi sta še cerkev sv. Tomaža iz 18. stoletja in vodni vir, ki je domačine oskrboval s pitno vodo.

Tinjan

Vas leži na hribu ob italijanski meji in je ena najlepših razglednih točk na Koprski in Tržaški zaliv. Tinjan je bil v železni dobi utrjena postojanka, v času Rimljanov in srednjem veku pa je bil tu obrambni stolp. Po nekaterih virih je ime vasi nastalo še v rimskih časih. Tu naj bi živel bojeviti rod Attinium. Ostali prebivalci naj bi se mu upirali in si tako »pridobili« ime anti-attinium, zaradi česar se je tudi kraja oprijelo ime Tinium in od tod Tinjan. Ostanki obrambnih zidov stojijo ob cerkvi sv. Mihaela. Cerkev stoji na robu vasi, na obzidanem platoju prazgodovinskega gradišča.

Enoladijska baročno zasnovana Cerkev sv. Mihaela ima kvadratni prezbiterij in zvonik, zgrajena pa je bila pred letom 1700 na mestu starejše cerkve iz 13. stoletja. V cerkvi je glavni oltar iz sivega in rdečega marmorja. Na zunanji steni zakristije je vzidana antična kamnita glava, verjetno iz rimskega časa. Iz 2. stoletja obstaja bronast kipec rimskega boga Merkurja, zaščitnika trgovcev, ki so ga tu našli in je danes shranjen v Narodnem muzeju v Ljubljani. Tinjan je zadnji razgledni hrib slovenske planinske poti, preden se dokončno spusti do morja.

Metode gradnje viaduktov

Viadukti predstavljajo ključne in fascinantne inženirske dosežke v gradbeništvu, ki omogočajo premostitev dolin, rek, cest ali železniških prog na visokih višinah. Obstaja več različnih metod gradnje viaduktov, ki se uporabljajo glede na teren, materialne vire in zahteve projekta. V okviru projekta drugi tir so zgrajeni trije viadukti s tremi metodami gradnje.

Viadukt Glinščica – monolitna gradnja

Monolitna betonska gradnja viadukta je metoda gradnje viaduktov, ki vključuje uporabo enega samega neprekinjenega betonskega vlivanja za ustvarjanje močne in homogene strukture. Ta tehnika vključuje postavitev opažev, armature in nato vlivanje betona v enem samem procesu. To omogoča hitro gradnjo večjih delov konstrukcije na nižjih višinah z manj spoji, kar lahko zmanjša stroške in čas gradnje.

Viadukt Gabrovica – metoda gradnje z narivanjem

Metoda gradnje viadukta z narivanjem predstavlja inovativno tehniko, ki poteka na način, da se prednapeti armiranobetonski elementi, ki se po segmentih izdelujejo v delavnici, preko podpornih stebrov potiskajo naprej. Ta napredna tehnologija omogoča gradbenikom, da postopoma gradijo viadukt brez uporabe tradicionalnih opažnih podpor, kar pripomore k hitrejši in bolj varni izvedbi projektov.

Viadukt Vinjan – prostokonzolna gradnja

Metoda prostokonzolne gradnje je primerna za velike razpone med stebri viadukta. Taki mostovi premoščajo visoke doline in težko dostopne lokacije. Pri tem načinu gradnje prekladna konstrukcija raste levo in desno od stebrov viadukta, načeloma se to izvaja simetrično na obe strani. Oblika prekladne konstrukcije je običajno škatla pravokotnega ali trapezastega prereza. Gre za tehnologijo gradnje, ki se je pojavila pred približno 50 leti.

Deponija Bekovec

Deponije na gradbiščih so območja, namenjena zbiranju, ločevanju in odlaganju gradbenih odpadkov in ostankov gradbenih materialov. Te deponije so pomembne za učinkovito ravnanje z odpadki na gradbiščih in imajo več pomembnih funkcij. Uporabljajo se za zbiranje in ločevanje različnih vrst odpadkov, kar omogoča recikliranje ali ustrezno odstranjevanje. Deponije omogočajo, da se gradbeni materiali, ki jih ni mogoče več uporabiti, varno odstranijo iz gradbišča, kar prispeva k urejenosti in varnosti delovnega okolja. Poleg tega deponije na gradbiščih služijo tudi kot vir sekundarnih surovin, saj se nekateri odpadki lahko reciklirajo in ponovno uporabijo v drugih gradbenih projektih. Deponije na gradbiščih so pomembne za učinkovito ravnanje z odpadki in trajnostno gradnjo.

Deponija Bekovec leži ob hudourniški dolini Krniškega potoka in je bila v času gradnje avtoceste namenjena za vnos zemeljskega izkopa. Območje takrat ni bilo v celoti zapolnjeno, zato se ob projektu drugega tira uporablja za viške materialov, ki nastajajo ob izkopu predorov. Po končanem odlaganju zemeljskega izkopa se bo območje uredilo z dovozom plodne zemlje in rekultivacijo območja. Družba 2TDK bo zasadila oljčnik, ki bo predan v upravljanje lastnikom zemljišč.

Sedem predorov na trasi

Nova železniška proga se začne za železniško postajo Divača, ko se odcepi obstoječa proga Divača – Koper. Po dobrih dveh kilometrih preide v predor Lokev, iz tega predora proga preide na viadukt Glinščica, in nato nadaljuje v predor Beka, ki se zaključi na Kraškem robu. Sledi viadukt Gabrovica, nato krajši predori Stepani, Tinjan, Osp, v predoru Mlinarji pa se proga obrne proti jugu in se nadaljuje z viaduktom Vinjan. Proga nato vstopi še v zadnji predor Škofije in se po izhodu iz njega nadaljuje po odprtem delu trase po dolini Rižane ter se na koncu naveže na tovorno postajo Koper.

Predor Lokev (T1)

Z dolžino 6714 metrov je najdaljši predor nove proge. Skupaj s predoroma Beka (T2) in Škofije (T8) je dvocevni, kar pomeni, da vzporedno z glavno predorsko cevjo poteka v enakem prečnem profilu tudi servisna cev. V predoru Lokev (T1) na medsebojnih razdaljah do 500 metrov obe predorske cevi povezuje 13 prečnikov, ki zagotavljajo varen umik v primeru nesreče po ubežnih in intervencijskih poteh, omogočajo učinkovito vzdrževanje in prostor za namestitev elektro-strojne opreme, signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav ter požarne vode.

Predor Beka (T2)

Je drugi najdaljši predor na trasi, dolg 6017 metrov. Glavno in servisno cev povezuje 13 prečnikov.

Predor v velikem delu poteka v karbonatnih kamninah (okoli ¾ dolžine), v manjšem delu pa v prehodnih plasteh, ki so ob obeh koncih predora in tudi v vmesnih slojih karbonatne kamnine. Pri gradnji se tako kot v drugih predorih drugega tira uporablja tehnologija NATM (takoimenovana Nova avstrijska metoda), to je metoda kopanja in miniranja, ne pa vrtanja.

Predor Stepani (T3)

Gre za najkrajši predor na drugem tiru, dolg 335 metrov, in je prvi predor iz smeri Divače, pod Kraškim robom. Skupaj s predorom Osp (T5-6) ga uvrščamo med kratke predore, ki zaradi svoje dolžine ne potrebujeta prisilnega prezračevanje in ubežnih poti, ki se pri srednje dolgih in dolgih predorih zagotavljajo s stranskimi izstopnimi predorskimi cevmi ali s prečniki v vzporedni servisni cevi. Na površini tega predora v vplivnem območju gradnje predora ni naseljenih objektov.

Predor Tinjan (T4)

Predor Tinjan je enocevni predor in je s 1949 metri četrti najdaljši predor na trasi drugega tira. Ima tudi dve izstopni predorski cevi. Izkopna dela v predoru so se pričela v začetku junija 2022, zaključila pa v februarju 2024. Na površini tega predora v vplivnem območju gradnje predora ni naseljenih objektov.

Predor Osp (T5-6)

Prvotno se je na območju predora Osp projektiralo dva predora, v kasnejših fazah pa sta se načrtovana dva predora združila v enovit predor Osp dolžine 513 metrov.

Njegova posebnost je izrazito pobočna lega in dve območji nizkega nadkritja, kjer je bilo za zagotovitev podzemnega izkopa potrebno izvesti predhodne ukrepe na površini v obliki odstranitve sloja slabe zemljine in kamnine ter njene nadomestitve s cementno stabilizacijo.

Predor Mlinarji (T7)

T7 oziroma predor Mlinarji je dobil svoje ime po zaselku Mlinarji, ki se nahaja v bližini. Z dolžino 1154 metrov sodi med srednje dolge predore na drugem tiru. Zgrajen je v enocevni izvedbi, na sredini ima prečno stransko servisno oziroma ubežno cev dolžine 165 metrov. Na površini ni naseljenih objektov v vplivnem območju gradnje predora.

Predor Škofije (T8)

Je tretji najdaljši dvocevni predor, dolg je 3808 metrov. Glavno in servisno cev povezuje 7 prečnikov. Tehnologija izkopa v flišni podlagi se je izvajala mehansko s predorskim bagrom in hidravličnimi kladivi ter z vrtanjem in miniranjem. V območju nizkega nadkritja v dolini Škofijskega potoka je bilo potrebno za izkop nad glavno cevjo izdelati predhodne ukrepe, odstraniti slabo zemljino nad temenom predora in izdelati armirano betonski ločni pokrov.

Kraški pojavi

Kraški pojavi predstavljajo edinstveno geološko značilnost, ki nastaja pod vplivom vode na topne kamnine. Ti pojavi so najbolj izraziti v kraških pokrajinah, kjer se skozi dolga obdobja voda prek infiltracije in kemičnih reakcij v kamninah oblikuje in spreminja površje ter ustvarja raznolike reliefe in oblike.

Nastanek kraških jam

Eden najpomembnejših kraških pojavov je nastanek kraških jam. Voda s svojim delovanjem počasi raztaplja apnenec ali druge topne kamnine in ustvarja podzemne kanale in jame. Te jame lahko segajo od majhnih votlin do ogromnih podzemnih labirintov.

Kraške pokrajine

Poleg jam so tudi kraške doline značilen pojav kraške pokrajine. Nastanejo s podiranjem površja zaradi raztapljanja kamnine in erozije ter tvorijo značilne depresije, kot so polja, polja ali kraški vrtači. Drugi pomemben kraški pojav so kraški izviri in ponori. Izviri predstavljajo mesto, kjer podzemna voda ponovno pride na površje, medtem ko ponori predstavljajo kraje, kjer se voda spušča nazaj v podzemlje.

Kraški pojavi imajo tudi velik vpliv na biotsko pestrost, saj so številne vrste prilagojene specifičnim razmeram v kraških okoljih. Kljub svoji lepoti in pomembnosti za okolje pa so kraške pokrajine občutljive na človeški vpliv in zahtevajo skrbno upravljanje in ohranjanje.

Kraške jame so tudi naravne vrednote državnega pomena, ki jih ravno zato krasoslovci med gradnjo drugega tira preučijo in premostijo na način, da se na njih povzroči čim manj škode.

Lokacije kraških pojavov

Kraški pojavi se nahajajo na lokaciji najdaljših predorov na trasi – Lokev (T1) in Beka (T2). V aprilu 2024 je bila skupna dolžina dokumentiranih jamskih rovov 4815 metrov, seštevek globine pa 2220 metrov. Najdaljša in najgloblja odkrita jama je 2TDK 017, dolga 530 metrov in globoka 168 metrov. Približno polovico je krajša jama 2TDK 041, dolga 273 metrov in globoka 64 metrov. Do aprila 2024 smo dokumentirali 82 kraških pojavov.

Varovanje in ohranjanje okolja ter okoljski monitoring

Gradnja infrastrukturnih objektov ima lahko določen vpliv na okolico, tako tudi gradnja drugega tira, čeprav se proga, kjer je to možno, v največji možni meri izogne strnjenim naseljem, prav tako pa 75% proge poteka pod zemljo, kar ima skupaj z načinom prevoza, vlakom, predvsem ekološke in trajnostne prednosti. Pri umeščanju drugega tira v prostor so se poiskale rešitve, ki so naravi najbolj prijazne, saj proga poteka po okoljsko občutljivih in varovanih območjih. Okolje kljub velikim gradbenim posegom ostaja čim bolj nedotaknjeno.

Največji vpliv na okolje ima gradnja.

Zato izvajamo številne okoljske monitoringe, pripravljamo omilitvene ukrepe in v primeru morebitnega poslabšanja stanja, nemudoma ukrepamo. Tako skrbimo za okolje ter varujemo in ohranjamo naravo.

Za ohranjanje in varovanje okolja izvajamo monitoringe rib in rakov, dvoživk, ptic, habitatnih tipov in vodnih organizmov ter netopirjev. Zaradi kraškega terena se izvaja tudi krasoslovni monitoring. V okviru monitoringa se je popisalo začetno stanje populacije, monitoringi pa kažejo vpliv gradnje. Ker se je za gradnjo dostopnih cest do gradbišč posekal gozd in so mnogi netopirji izgubili svoja bivališča, smo jim postavili nadomestna, tako imenovane netopirnice. 45 jih je stalno nameščenih na točno določenih lokacijah, ki jih netopirji počasi naseljujejo. Ena tretjina zasedenih netopirnic sporoča, da so jih netopirji odkrili in sprejeli. V njih pa niso bile opažene le vrste, ki smo jih popisali pred gradnjo, temveč jih je naselila tudi nova vrsta netopirja, ki prihaja iz Italije. Na območju trase drugega tira je izjemno pomembno spremljanje voda in vodnih organizmov. Redni pregledi se izvajajo v območju doline Glinščice, Osapske reke in Škofijskega potoka.

Med gradnjo se ob monitoringu okolja izvaja tudi monitoring hrupa, zraka, vibracij, pregleduje pa se tudi objekte pomembnejšo infrastrukturo.

Zavedamo se pomena zdravega okolja tako za ljudi kot za živali in rastlinstvo. Kljub zahtevnosti in velikosti projekta gradnje železniške proge dokazujemo, da so ukrepi, ki jih sprejemamo, monitoringi, ki jih izvajamo, v veliki meri ohranili okolje in organizme v njem ter da je na nekaterih mestih zaznati celo neke vrste izboljšanje. Ukrepi za ohranjanje narave v fazi gradnje so zahtevni in številni. V času obratovanja proge ne bo stalnih negativnih vplivov na naravo, saj je skorajda celotna proga pod zemljo. Zaradi trase proge in načina gradnje pa se bo občutno povečala tudi požarna varnost.

O nekaterih rastlinskih in živalskih vrstah na trasi

Rak koščenec

Živi v evropskih sladkih vodah, kjer se zadržuje pod kamni in na mestih, kjer je varen pred plenilci in močnim vodnim tokom. Na trasi drugega tira je prisoten predvsem v potoku Glinščica. Rak koščenec živi samo v neonesnaženih vodotokih, kar pomeni, da so kljub obsežnim gradbenim delom vodotoki v dolini Glinščice čisti, stalna prisotnost raka pa je še dodatni pokazatelj dobrega ekološkega stanja vode.

Dvoživke

Monitoring dvoživk sledi življenjskemu ciklu dvoživk na posameznih opazovanih lokacijah, kot so kal, lokev, mokrišče. Na raziskanem območju je bila ugotovljena prisotnost devetih vrst dvoživk, in sicer navadne krastače, rosnice, navadnega in robatega pupka, velikega pupka, navadnega močerada, zelene rege, hribskega urha in zelene žabe.

Pajesen

Je tujerodna invazivna rastlinska vrsta, ki izvira iz Kitajske. V 19. stoletju so z njim pogozdovali gole kraške površine, saj gre za hitrorastočo drevesno vrsto. Pajesen prav zaradi svojega hitrega razraščanja onemogoča rast avtohtonih rastlin, zato je treba njegovo razraščanje pozorno spremljati in ustrezno ukrepati. Na gradbiščih drugega tira se od tujerodnih vrst najde največ visokega pajesna.

Netopirji

V Sloveniji je bilo do sedaj zabeleženih 33 vrst netopirjev, ena od njih je domnevno izumrla, tako da trenutno velja število vrst, prisotnih pri nas, 32. V dolini reke Glinščice je bilo ob popisu prepoznanih 13 vrst netopirjev, med njimi na primer mali podkovnjak, veliki podkovnjak, brkati netopir, Savijev netopir, navadni mračnik, mali netopir, … Izguba drevesnih zatočišč netopirjev zaradi poseka gozda se je nadomestila s postavitvijo 45 netopirnic.

Ptice

Monitoring ptic vključuje popis ptic gnezdilk in velike uharice na območju celotne trase, predvsem v dolini Glinščice in na območju Črnega Kala. Na tem območju se pojavlja veliko število različnih vrst ptic, značilnih za Kras, med njimi so tako dnevne kot nočne vrste. Na popisih so bile do sedaj zabeležene vrste, kot so: veliki strnad, smrdokavra, poljski in hribski škrjanec, rjavi srakoper, velika uharica, veliki skovik, podhujka, rjava cipa in kačar.

Tiri na železniški progi od Divače do Kopra

Na 85% dolžine železniške proge drugega tira Divača – Koper bo vgrajen tir na togi podlagi, na odprtem delu trase od postaje Divača do vstopnega portala predora Lokev (T1) in od izstopnega portala predora Škofije (T8) do postaje Koper tovorna, pa je predvidena vgradnja tira na gredi.

Tir na gredi

Klasična proga s tirno gredo ima visoko stopnjo elastičnosti in absorpcije hrupa. Pomembna prednost klasičnega tira je enostavno vzdrževanje, ki pa ga je vseeno treba opravljati pogosteje kot pri tiru na togi podlagi. Inženirji imajo z gradnjo klasičnega tira 160 let izkušenj. Sistem gradnje je hitrejši in cenejši. Pričakovana življenjska doba tira na gredi je od 30 do 40 let.

Tir na togi podlagi

Tir na togi podlagi je sodobna oblika proge, ki jo uspešno uporabljajo po vsem svetu, v primerjavi s klasičnim tirom na tirni gredi potrebuje manj vzdrževanja, ima daljšo pričakovano življenjsko dobo in zagotavlja udobnejšo vožnjo. Z uporabo sistema tira na togi podlagi je izključena možnost nastanka napak v geometriji tira med vzdrževalnimi deli. Zaradi možnosti neposredne pritrditve na objekte, nižje konstrukcijske višine in teže v primerjavi s klasično progo, je najbolj optimalen za gradnjo v predorih in premostitvenih objektih. Pričakovana življenjska doba tira, grajenega na togi podlagi, je od 50 do 60 let.

Kontakt

Koordinatorka točke za obiskovalce Kraški rob:

katjusa.stankovicmaric@visitkoper.si

031 602 020